G. Mahler: 3. simfonija
Simfonija izjemnih razsežnosti, saj spada med najdaljše v simfonični literaturi! V njej je avtor skušal ponazoriti (ne naslikati!) ideje svojega, na način muzike obravnavanega in predstavljenega miselnega sveta. Svoj miselni kozmos oz. bolje rečeno, svoj miselni svet kozmičnih razsežnosti je sistemiziral v naslovih, vendar ne centrifugalno, s svojega stojišča gledâje na razne strani (Was mir die Blumen…, die Tiere…, der Mensch…, die Engel…die Liebe erzählt - »Kaj mi rože…, živali…, človek…, angeli…, ljubezen govore«), temveč centripetalno, preko gledišč, ki se imenujejo »Blume«, »Mensch«, »Tier« (»roža«, »človek«, »žival«) in ki jih uporablja kot rožnata očala, gleda navznoter, v center, v Ono, v Idejo, ki je po njegovem mnenju gibalo vsega in mora biti le izrečeno, ki čaka, da bo izrečeno, ki more biti izrečeno le na način umetnosti, na način muzike. Odgovor na vprašanje v vsakem stavku (»Was mir die…..erzählen« - »Kaj mi….govore«) stoji na koncu in v centru te simfonične poti, v 6. stavku. Mahlerjev panteizem se sublimira v Ljubezni.
Gigantsko, Božjemu primerljivo oblikovanje glasbene materije se pričenja v 1.stavku s prebujanjem Neživega k Živemu v 2. in 5. stavku ter konča v neskončnih višinah in globinah Duhovnega. Prvotno je nosila simfonija naslov »Ein Sommermorgentraum« (»Poletnega jutra sanja«)! Bila je šeststavčna, vendar je Mahler stavek z naslovom »Was mir das Kind erzählt« (»Kaj mi dete govori«) izključil iz te simfonije ter ga kot zadnji stavek vgradil v 4. simfonijo.
1. stavek govori o temeljnih vprašanjih življenja, v katerem se izražajo najsilovitejša čustvovanja, od najtragičnejših do najveselejših ob koncu stavka, kjer zmaguje življenje Noben naslov ne odgovarja kozmičnim dimenzijam stavka, vsak je preveč opisen in omejujoč. Mislim, da skuša avtor v tem stavku razmišljati o energijah, ki povzročajo življenje. Gleda in ogleduje si duhovno dimenzijo Absolutnega in mu hoče dati Zemeljsko primero. Tako se vrste naslovi, eden za drugim, vedno oprijemljivejši, da bi bili navadnemu, zemeljskemu poslušalcu razumljivejši. Na koncu avtor uvidi, da nobena od oprijemljivih prispodob ne ustreza in se jim (v tem stavku) odreče.
2.stavek nosi podnaslov »Kaj mi rože na trati govore«. Bistvena Mahlerjeva pripomba za ta stavek stoji na začetku: »Tempo di Menuetto« povsem točno opredeljuje tako metrično sliko kot tempo. Glasba je menuetno lahkotna.
3. stavek je prvotno imel naslov »Das Gesindel« - »Sodrga«, vendar ga je Mahler kasneje preimenoval v »Kaj mi živali v gozdu govore«. Prvi del učinkuje »grobo« in skuša predstaviti okolje, v katerem se avtor nahaja, drugi, nežni, lirični del s poštnim rogom pa njen antipod – avtorja samega in njegovo čisto dušo n.pr. ali pa nedolžno čistost njegove mladosti (poštni rog sam po sebi kot arhaični instrument - že zdavnaj iz rabe – ponazarja doživeto in pri Mahlerju nikdar preživeto preteklost, v tem primeru mladost, h kateri se vsi v mislih vedno bolj vračamo).
4. stavek dodaja tudi vokalno solistko, v 5. stavku nastopa še otroški zbor. Nenavadno je, da Mahler solističnemu glasu v dramaturškem pogledu ni namenil ene same vloge, temveč mu je dodeljeval različne: od komentatorja do sv. Petra samega. Pri teh odločitvah ga vodi izključno notranji muzikalni instinkt.
6. stavek, s podnaslovom »Kaj mi ljubezen govori«, je spet stavek izjemnih dimenzij in največjega možnega izraznega diapazona. Oblikovno ima značaj rondoja, ki pa je prav zaradi njegovih dimenzij težko razpoznaven.