Uroš Lajovic

Uroš Lajovic has served as guest conductor, permanent conductor, professor, artistic director and artistic advisor at numerous prominent orchestras worldwide. Full bio

Marij Kogoj: Črne maske

Marij Kogoj je napisal opero  » Črne maske« l. 1928 po literarni predlogi drame Leonida An-drejeva. Drama sama je impresivna psihološka predstavitev duševne preobrazbe glavnega junaka. Njegova naraščajoča shizofrenost  mu sčasoma ves realni svet okrog njega izkrivi; ogenj na koncu postane simbol vseobsegajočega očiščenja.

V glasbenem smislu je opera pisana v ekspresionističnem slogu. Kogojevo delo se ob sicer raz-meroma skromni operni beri prve polovice 20. stoletja lahko postavlja ob bok Bergovemu »Wozzeku«, tako po izrazu kot po veliki atraktivnosti teksta, nadčasnosti in obenem izjemni ak-tualnosti materije.

V obdobju po 1. svetovni vojni, torej v času, ko je Marij Kogoj prišel v stik z 2.dunajsko šolo, se je ustvarila atmosfera za nove smeri v resni glasbi. Poleg dvanajsttonskega sistema Arnolda Schönberga je seveda še naprej živel poznoromantični stil Richarda Straussa in ekspresionizem Albana Berga, oplojenega z novim Schönbergovim sistemom, ter n.pr.Alexandra Zemlinskega, Mahlerjevega sodobnika in zazrtega v Mahlerjev način glasbenega razmišljanja. V Parizu pa je n. pr. Igor Stravinski s svojim barbarskim realizmom ubral povsem svoja pota.Tudi drugod po Evropi so se razvijali drugačni stilni pogledi (Bartok, Kodaly na eni strani in n.pr. Szymanowski na drugi).

Ti stilni izrazi so seveda nadvse različni in tako imamo pravih ekspresionističnih del za operni o-der razmeroma malo (Alban Berg: Wozzek in Lulu, Franz Schreker: Der ferne Klang. Arnold Schönberg in Ernst Krenek sta svoj ekspresionizem gradila na dvanajsttonskem sistemu). Zares blizu je Kogoj v svojem izrazu po mojem mnenju Albanu Bergu.

Opera Marija Kogoja se ne ukvarja s kakim od slovenskih mitov, niti ni sama po sebi postala mit. »Črne maske« imajo namreč nadnacionalni pomen: s svojo nadčasovno tematiko, s svo-jim ekspresionističnim izrazom so lahko povsem enakvreden pendant ostalim delom iz obdobja po 1. svetovni vojni. Njena tematika je s svojo psihološko naravnanostjo in obravnavo psihološ-kega problema sploh edinstvena v tem obdobju. Aktualna je tudi v današnjem času.

Izdaja partiture »Črnih mask«, spremljana z izdajo klavirskega izvlečka in s prevodom teksta v nemščino je zato lahko velika investicija v promocijo slovenske kulture na tujem. Za slovensko področje z dvema opernima gledališčema bi bilo to početje, pa naj bi bilo še tako hvalevredno, ekonomsko neupravičeno. Samo Nemčija ima preko 60 opernih gledališč, cel nemško govoreči prostor pa še nekaj več. Zato je omenjena izdaja z nemškim prevodom lahko v perspektivi tudi ekonomsko upravičena, da ne poudarim še enkrat promocijskega vidika.

»Črne maske« so lahko velika izkaznica slovenske glasbene kulture.

 

Uroš Lajovic

Ljubljana, 16. junija  2011